Fabularij

Med deli angleškega pisatelja Philipa Pullmana je nedvomno najbolj znana trilogija z naslovom Njegova temna tvar (v izvirniku His Dark Materials), saj gre za eno najbolj popularnih serij mladinske fantazijske literature. Po prvem delu je bil posnet tudi film, usoda drugih dveh delov pa je bolj negotova. Celotna trilogija je tudi prevedena v slovenščino, prevajalec serije pa je nihče drug kot Jakob J. Kenda, sicer bolj znan po prevodih Harryja Potterja.

Prva knjiga, ki nosi naslov Severni sij (v izvirniku Northern Lights, v ameriški različici pa the Golden Compass – Zlati kompas, zaradi česar je prišlo tudi do manjše zmede pri slovenskih prevodih – naslov knjige je namreč preveden po izvirniku, naslov filma pa po ameriški različici), nas postavi v fiktivni svet, ki je sicer v marsičem zelo podoben našemu, pa vendar se od njega precej razlikuje. Najbolj očitna razlika je ta, da imajo ljudje v tem svetu telo in dušo ločeno, saj se vsak človek rodi skupaj s svojim daemonom, živaljo, v kateri je njegova duša. Pullmanov svet vsebuje tudi nekaj čudežnih bitij, kot so npr. čarovnice ter oklopni medvedje oz. panserbjørni (ogromni, govoreči severni medvedje, katerim dušo predstavlja njihov oklep).

Oklopni medved

***

Na začetku seveda kot vedno spoznamo glavnega junaka knjige. V Severnem siju je to deklica z imenom Lyra Belacqua. Ta punčka odrašča na kolidžu Jordan, ki pa za razliko od našega sveta ne pomeni univerze, marveč nekakšen inštitut, v okviru katerega delujejo učenjaki in raziskovalci z vseh področij. Sprva se nam predstavi kot neubogljiva in uporniška punca brez staršev, ki se nerada uči, ne mara pa se niti lepo oblačiti in urejati. Raje s svojim prijateljem, kuharjevim sinom Rogerjem, raziskuje kolidž in njegovo okolico.

Življenje pa se ji obrne na glavo, ko kolidž obišče gospa Coulter, ki deklici obljubi, da jo bo vzela s seboj na potovanje na sever. Lyra se zato namreč odloči, da odide s Coulterjevo, rektor pa ji vidno vznemirjen zaradi njenega odhoda podari zlat kompas, imenovan tudi znakovnik oz. alethiometer, s katerim naj bi bilo mogoče izvedeti resnico. Ker začetka potovanja ni in ni videti, se z gospo Coulter spreta. Lyra pobegne ter začne svoje potovanje na sever, na katerem spozna nekaj novih prijateljev, ki pa jih bo še kako potrebovala …

***

Zgodba v knjigi je že sama po sebi zanimiva, hkrati pa ponudi precej gradiva za razmislek, saj temelji na fizikalni teoriji o vzporednih svetovih, v katere se Lyra poda v naslednjih dveh delih trilogije, pride pa tudi v naš svet. Našemu vzporedni svetovi so v knjigi dobro zastavljeni, vsaj tisti, v katerih se glavni junaki zadržujejo dlje časa, pa so tudi za razumevanje zgodbe dovolj obširno predstavljeni. Med seboj so si sicer malo podobni, tako da ni prehudih preskokov, a še vedno dovolj različni, da naredijo knjigo izvirno in razgibano. Ravno zaradi teh prehodov med svetovi nas lahko avtor preseneča na vsakem koraku, saj lahko v zgodbo dodaja razne predmete s čarobnimi močmi ter nova in nova bitja, za katere prej, preden prehodi med svetovi niso bili odprti, z Lyrine perspektive ne moremo vedeti. Na nekaterih izmed teh svetov je tudi pogled na to, kakšna bi lahko bila evolucija, če bi se stvari na našem planetu razvijale malo drugače, kot so se, precej pretresljiv.

Liki v zgodbi so dobro dodelani in bralca ne presenečajo z nenadnimi spremembami svojega značaja, kljub temu pa skozi zgodbo odraščajo. Na dogodke zato reagirajo tako, kot bi od njih pričakovali. Malo za lase privlečeno je edino to, česa vsega je kot deklica sposobna storiti Lyra, a to postane bolj očitno šele v drugi in tretji knjigi. Je pa to precej tipično za knjige v tem žanru, saj je tudi Harry Potter že pri svojih 11 letih sposoben narediti marsikaj.

Glavna junakinja trilogije

Kot zanimivost naj dodam, da je knjigo, prav tako kot Harryja Potterja, krščanska cerkev označila kot napad nase, a zaradi malce drugačnih razlogov. Pisatelj je namreč ateist, ki naj bi v knjigi napadal tudi sistem delovanja krščanske cerkve. O tem raje ne bi sodil, a po mojem mnenju so te ocene precej pretirane, res pa je, da če knjigo namensko beremo na tak način, lahko najdemo precej vzporednic.

Zagotovo pa teh podobnosti ne bodo iskali bralci, katerim je knjiga v osnovi namenjena. Spada namreč pod mladinsko literaturo – bila je pisana za približno enako starostno kategorijo kot Harry Potter, a tako kot po slednjem, bodo tudi po Severnem siju verjetno radi posegali tudi starejši bralci. Priporočam jo torej vsem, ki jim je bil všeč Harry, pa tudi vsem ostalim ljubiteljem fantazijske literature.